|
|
 |
|
Silvester
Na svet sem prijokal 29. decembra 1963 v Ljubljani. Bil sem srečen in miren otrok. Z odraščanjem je rasla tudi potreba po nenehnem iskanju in potrjevanju samega sebe. Bolj kot ne se je moje življenje vrtelo okoli glasbe v različnih zasedbah: Venerin grič (1984), Zadnji odcep za Brooklyn (1985–86), Brooklyn (1987–1990) ter zadnjega pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije tudi z mednarodno zasedbo Sunny Orchestra (1990). Na tej naporni poti sem se srečeval z mnogimi bolj ali manj znanimi glasbeniki, katerih življenjski smerokazi so bili v moji smeri. V času, ko sem se že skoraj ‘našel’, pa sem ugotovil, da sem prevzaprav šele na začetku. Takrat sem spoznal Njega, ki mi je podaril novo življenje.
Marija
Rodila sem se deževnega 21. oktobra 1967 v Novem mestu. Gotovo sem bila že tega dne zapisana sreči, saj imam še danes najraje dež in vse, kar je z njim povezano. Otroštvo, polno sanjarjenja in neizpolnjenih želja, se je prevesilo v razburkano mladost, ki je tako krepko vplivala na moje življenje, da sem morala še v kasnejših letih veliko popravljati za nazaj, predvsem pa dokončati. S Silvom sva se prvič srečala avgusta 1985. Bila sva si ‘pisana na kožo’, drug drugemu kot magnet. Vendar je najino življenje, ki bi ga lahko opisala kot osvajanje sveta, na pravo mesto postavilo in oplemenitilo šele srečanje z živim Bogom. Med neštetimi skupnimi točkami sva se našla tudi v glasbi, ki nama pomeni eno najboljših sredstev za izražanje in je najino življenje. Tega se v času obiskovanja glasbene šole seveda nisem zavedela niti enkrat samkrat, ko je bilo treba pustiti igro, prijeti za kitaro in se od note do note učiti novih tehničnih vaj. Prav ta šolska kitara pa ima v najinem življenju posebno častno mesto in še vedno čudovito zveni. Na njenih strunah je nastalo kar nekaj pesmi z nove zgoščenke.
Čeprav se počutiva še rosno mlada, te dni praznujeva že trinajsto obletnico čudovitega skupnega življenja. Poročila sva se 20. julija nepozabnega poletja 1991. Dve leti kasneje se nama je 28. avgusta pridružila Anamarija, zaradi Božjega obilja najine medsebojne ljubezni pa smo do danes medse sprejeli še Uršulo (5. maj 1997), Moniko (31. marec 2000) in Marcela (10. februar 2003). Svojega življenja in dela si ne moremo predstavljati brez babice Marije in dedija Lojza ter mame Pavle.
Naše življenje je iz dneva v dan lepše in bogatejše, naš cilj pa jasnejši. Živimo v miru, sreči in ljubezni. V veri v ustvarjalnega, neskončnega, neizmernega, nepredstavljivega in neobvladljivega Troedinega Boga – pa pričakujemo nove in nove zmage in … še mnogo več! |
|
|
|
