Še sva na licih svojega srca čutila Božji poljub in solze so tekle v potokih, ko sva se stegovala na prste in mahala za avtobusom, ki je od daleč izgledal le še kot drobna igračka. Čudež se je odvil pred nama v trenutku, ko je najina draga Monika stopila na avtobus, se usedla zraven prijateljice in v smehu čebljala to in ono in tretje. Naju je samo še nekajkrat bežno pogledala, kajti zanjo je vse že pomenilo začetek prvega potovanja brez mamice in atija. Priznava, da sva do tega hipa le brezpogojno verovala, nisva pa smela po človeško pogledati na težavo svoje hčerke, saj bi se začela takoj potapljati kot Peter pri hoji po vodi. Tako nebogljeno, občutljivo, ranjeno, kot veva samo Bog in midva, sva jo vso izročila Božji skrbi, mu zaupala vodstvo, način in izpeljavo. In danes sva doživela manifestacijo Božje slave, izpolnitev obljube. Gospod je Moniki z močjo svojega Imena podaril novo, osvobojeno srce. Na njene prestrašene poteze je neizbrisno zarisal svoj obraz, prižgal Luč, ki brez besed zatrjuje in opogumlja: »Ne boj se, Jaz sem s teboj.« V dokaz, da se je znotraj zgodilo nekaj velikanskega, nedoumljivega, je s prijatelji iz vrtca po svoji odločitvi, samozavestno, popolnoma prepričana in v velikem veselju odšla na tedensko počitnikovanje v Gorje pri Bledu.
preberi >>