|
|
 |
|
Po
poteh slavljenja
Kološanom 3
Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.
Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje. Zaradi tega prihaja Božja jeza na sinove nepokorščine, med katerimi ste bili nekoč tudi vi, ko ste tako živeli. Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust. Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika. Kjer je to, ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.
Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.
preberi >>
| Življenjski slog in odlična »duhovna kondicija«
Svojega Gospoda pogosto omejujemo in pozabljamo, da je večen, vseprisoten, vsemogočen in vseveden. Nima ne začetka ne konca, bil je pred vsemi stvarmi in kar obstaja, je ustvaril iz niča. Po Njegovem ukazu stojijo zvezde vsaka na svojem mestu in galaksije se prelivajo druga v drugo – v neskončnost. Nič mu ni nemogoče, karkoli lahko uresniči. Nič mu ne uide. Vé za vsako stvar, ki se zgodi v Njegovem stvarstvu, vé celo za vsak las, ki mi pade z glave. V srčiko pozna vsak dogodek, vzgibe srca, vsako mojo besedo, misel in dejanje.
»Gospod, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, Gospod, si jo že spoznal v celoti. Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči« (Ps 139,1–6).
Dragi bratje in sestre, čas je, da postane slavljenje naš življenjski slog. Bog ne želi, da se tega čudovitega združevanja z Njim učimo kot veščine in tehnike. Slavljenje nikakor ni omejeno niti na petje pesmi niti samo na slavilna srečanja, kjer se zbiramo bratje in sestre in prijatelji in nam je zato skupaj lepo. V slavljenje lahko spremenimo vsa naša – za duhovno rast - še tako majhna in navidez nepomembna opravila. Slavimo lahko s kuhanjem, pranjem avtomobila, igro, sprehodom, obiskom, nakupovanjem, nočnim vstajanjem in tolaženjem jokajočega otroka, igro ... Najina izkušnja je, da je včasih veliko laže ure in ure moliti in klečati na kolenih, kot pa vzravnano stopiti in pred nevarnostjo ali grozečimi okoliščinami z vero, da ima Gospod vse pod absolutnim nadzorom, reči: »Ti si moj Gospod, pa če me tudi ...« Pravo slavljenje priteka iz življenja vsakega posameznika, ki živi intimen odnos z Bogom in je odziv našega duha na nenehno Božjo prisotnost. Ko to razumemo, naše življenje v resnici postane molitev. Odpade vsaka skrb in bojazen, da ne molim dovolj.
Bog ne postavlja pogojev, da mora biti velik slavilec tudi »slišen« ali »muzikalen«; to so sicer oblike služenja, ki pa ne pogojujejo srca slavilca. V tej rubriki sva že večkrat poudarila, da slavljenje vključuje več kot samo voljan glas in čustva do Boga: našo odločitev, voljo, hotenje, stremljenje, ... Bog do potankosti vé, kakšni smo. Ker pa nas neskončno ljubi, ne želi, da ostanemo takšni. On sam nas spreminja, če si to želimo in mu dovolimo. Hoja z Njim ni ostajanje na priborjenem ozemlju, ampak neprestana hoja naprej. Medtem, ko hodimo naprej, mu postajamo čedalje bolj podobni. Če se družimo z Njim v slavljenju in v Njegovi prisotnosti zremo vanj, se spreminjamo. Kot na plaži v kopalkah postajamo iz dneva v dan bolj zagoreli, čeprav ne čutimo, kako se barva vsak trenutek »prijema« naše kože. Dobro je, da si odpočijemo od svojih naprezanj, kupa naloženih del, hitenja in stečemo za Jezusom, počitkom naših duš.
Če potegnemo črto, lahko rečemo, da so glavne lastnosti in najpomembnejše odlike slavilca poslušnost Bogu, služenje Njegovemu imenu in ljubezen do bratov in sester. Slavljenje, ki privede do Prestola, lahko »priteka« samo iz src veselih, predanih slavilcev, slavilno atmosfero pa lahko ustvarimo samo z odlično »duhovno kondicijo«.
preberi >>
| Ne ustavljajmo Božje reke!
Ta štiri bitja so imela vsako po šest perutnic in so bila vsenaokrog in znotraj polna oči. Brez prenehanja so govorila noč in dan:
»Svet, svet, svet,
Gospod Bog, vladar vsega,
ki je bil, ki je in ki pride!« (Raz 4,8)
Že večkrat smo veselo poudarili, da je GOSPOD ta, na katerega se osredotočamo v slavilni molitvi. On je tisti, ki ga v svojih osebnih molitvah in na skupnih molitvenih srečanjih opevamo, hvalimo, častimo in obožujemo. Če pa gremo po naši raziskovalni »potki slavljenja« še korak naprej, lahko vidimo, da je slavljenje tudi glavna dejavnost, ki se vrši okoli Božjega prestola. Pa ne samo to: pripada mu tudi celoten nebeški osrednji prostor.
V četrtem in petem poglavju knjige Razodetja nam Sveto pismo razkriva dogajanje okoli Božjega prestola, obdanega s kerubi: »Okrog prestola je bilo štiriindvajset prestolov in na prestolih je sedelo štiriindvajset starešin, ogrnjenih v bela oblačila, z zlatimi venci na glavah.”
preberi >>
|  Povzdignimo svoj glas, znanilci veselja!
Slavljenje je »zakon za Izraela« (Ps 81, 5). Kako zelo pomembno je za nas slavljenje, nam razkriva psalm 100: z zahvaljevanjem stopimo k Njegovim vratom, s slavljenjem, ki ga Bog sam vodi, usmerja in spreminja, pa neposredno v Njegove dvore.
Po svetu se slavilna molitev razlega bolj kot kdaj koli prej. Zato vas vabiva, da se skupaj odpravimo po njenih poteh.
Slavljenje izraža splošno priznanje velike vrednosti in veljave. S slavljenjem se v vsakdanjem življenju pogosto srečujemo. Za nekoga, na primer, pravimo, da želi, da bi ga ljudje slavili; narod slavi svoje junake; uspešnega pisatelja zelo slavijo – zato je slavljen in oboževan. Veliko pisateljev je v svojih delih slavilo svoje rojstno mesto. V časopisih lahko beremo o športnih ekipah, ki slavijo svojo zmago. V preteklosti so bili vsi delavci na ulicah, slaveč prvi maj. In še bi lahko naštevali.
preberi >>
| Izbruhnimo!!
Če želimo doseči izbruh (preboj) v svojem duhovnem življenju, naj izbruhne petje, ples, veselje, molitev, slavljenje! Sprostitev našega telesa v vseh teh dejavnostih nam bo pomagala tudi k duhovnemu izbruhu.
Avtorji psalmov so to dobro vedeli. David je v Psalmu 103,1–2 govoril svoji duši:
Slávi, moja duša, GOSPODA, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slávi, moja duša, GOSPODA, ne pozabi nobenega dejanja Njega.
V trenutkih, ko želiva »izbruh«, si ponoviva Davidove besede in rečeva svojima dušama: želim peti, želim blagoslavljati Gospodovo ime, želim ga slaviti, želim plesati! Izbira je najina, naša: MI se moramo odločiti. Z odločitvijo, da bomo napravili ta korak, sami sebe prestavimo iz položaja opazovalca – v položaj udeleženca.
Ena od resničnih dejstev, ki sva jih zaznala v svoji »delovni praksi«, je, da so praktično vsi, ki ostajajo v tišini, vsi, ki malokdaj glasno zapojejo ali slavijo, vsi, ki zavračajo milost petja v jezikih, pogosto duhovno zelo slabotni. Medli, neizraziti in nemočni kristjani pa so pogosto lahke tarče sovražnika. Mi pa smo po smrti Jezusa Kristusa rojeni za zmagovalce!
Sovražnik nas na vsak način želi utišati, želi, da – če že slavimo Boga – utihnemo, hoče, da molčimo. Verjetno imamo vsi izkušnje, kako močno si prizadeva, da bi mu to uspelo. In večkrat tudi mu. Želi povsem osušiti izvir polnosti mojega in tvojega življenja, ki ga imamo po Jezusu Kristusu. ZAKAJ? Ker s petjem, slavljenjem in petjem v jezikih vsilimo tišino. KOMU? Njemu – usta in moč tožnika so izničena.
preberi >>
| Moč našega glasu
Glas je velik božji dar in ima kot sredstvo izražanja v naših življenjih velikansko vlogo in moč. Če ga poosebimo, je okreten, spreten in prilagodljiv. Lahko bi ga označili za glasbeni inštrument s široko paleto zvokov. Četudi ne izgovorimo nobene besede, lahko s tihim, kratkim glasom veliko povemo. Uporabljamo ga tudi za pogovore, klepetanje in posredovanje idej, razmišljanj ter občutkov. Na naših skupnih slavljenjih pa smo spoznali še eno njegovo lastnost. Namreč da prav naš glas skrbi za raven zmagovite Božje slave v naših življenjih. Srečanje sicer lahko načrtujemo, Božje maziljenje in slava pa se »najbolje« prenašata skozi naš glas. Spomnimo se preprostih vaj za sprejetje daru petja v jezikih, ki smo jih izvajali pod vodstvom Davida Thorpa in Roberta DeGrandisa. Na koncu smo bili deležni »velikega učinka«.
preberi >>
| Božja harmonija
Pred kratkim smo z voditelji molitvenih občestev Prenove v Duhu ljubljanske škofije skupaj slavili Gospoda. Bili smo si edini. V medsebojni ljubezni smo se uglasili drug na drugega in na Boga. Med nami je zavela enotna harmonija. Po koncu srečanja sva se drug drugemu nasmehnila, češ kakšno slavljenje mora biti šele v nebesih! Nadvse sijajno in čudovito. To pa gotovo zato, ker tam vlada nebeška harmonija. Neopisljiva sladkost, ko Bog uživa s svojimi angeli.
preberi >>
| Nebeški zvoki, kot jih sliši apostol Janez
Potem sem zaslišal kakor glas velike množice, podoben glasu mnogih vodá in glasu silnih gromov, ki so govorili: »Aleluja! Zakaj Gospod, naš Bog, vladar vsega, je začel kraljevati.« (Raz 19,6)
Če odpremo knjigo Razodetja in jo začnemo prebirati, nam prav kmalu postane jasno, da je imel učenec, ki ga je Jezus ljubil, živo izkušnjo mogočnega prizora nebeškega slavljenja. Kar je videl in slišal, ga je napravilo za globokega slavilca. Izmed vsega razodetega bogastva, ki je na Janeza napravilo močan vtis, so bili tudi nebeški zvoki in glasovi. Zaznamovali so ga tako edinstveno, da jih je v knjigi Razodetja omenil približno štiridesetkrat, toliko sva jih naštela.
preberi >>
| Orožje za duhovni boj
Sveto pismo na več mestih zelo jasno pove, da smo kristjani vključeni v nenehen duhovni boj. Na bojnem polju pa se ne borimo s človeškim sovražnikom, ampak z duhovno močjo, ki okrog nas neprestano ustvarja mračno atmosfero. Kot bojevniki smo poklicani, da si nadenemo celotno Božjo bojno opremo, ki nam zagotavlja, da spoznavamo svojega Boga, ostajamo trdni in delujemo (prim. Dan 11,32). »Sicer pa zajemajte moč v Gospodu in sili njegove moči. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čalado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda.« (Ef 6, 10–18)
preberi >>
| Občestvena molitev
Četrta vrstica psalma 100 slavljenje kot skupno molitev jasno nakazuje: »Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!«
Kar precej časa svojega slavljenja sva bila povsem prepričana, da le-to pomeni »prihod« Boga k nam. Nekega dne pa sva brala Ps 150 in Gospod nama je spregovoril. Gre za preprosto dejstvo: Gospod je nenehno vseprisoten, zato je slavljenje naš »odhod« k Njemu, naš »vstop« v Njegovo prisotnost. Takole piše: »Aleluja! Hvalite Gospoda v njegovem svetišču, hvalite ga na nebesnem svodu njegove moči!« (Ps 150,1)
preberi >>
| Kdaj in kako slavimo
Slavimo, prvič, kadar smo srečni. Drugič, slavimo tudi takrat, ko se ne počutimo srečne. Včasih slišimo očitke, češ da je slavljenje samo čustveno doživetje. Vendar čedalje bolj ugotavljava, da je slavljenje disciplina, ki zahteva naše polno prizadevanje v veri ne glede na to, kako se čustveno počutimo. O slavljenju na čustveni osnovi govorimo takrat, kadar slavimo samo, ko se »primerno« počutimo. Kadar pa naše počutje »ni primerno«, zadržujemo in kontroliramo slavljenje.
Pravo slavljenje pa je ravno nasprotje čustvenega. Boga slavimo z zanosom in navdušeno ne glede na to, kako se počutimo in kaj čutimo.
preberi >>
|
|
|
|
